Zgodovina
NASTANEK IN RAZVOJ
Začetki Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU segajo v leto 1947, ko je bila ustanovljena Komisija za slovensko narodopisje pri Akademiji znanosti in umetnosti. Za predsednika je bil imenovan Ivan Grafenauer, za člane prvega znanstvenega sveta pa akademiki Milko Kos, Anton Melik in Fran Ramovš. Na letni skupščini SAZU, 3. oktobra 1951, je bil sprejet sklep, da se Komisija za slovensko narodopisje preimenuje v Inštitut za slovensko narodopisje. Akademik Ivan Grafenauer je postal prvi upravnik, honorarna sodelavca Jakob Kelemina in France Kotnik, strokovni sodelavci pa Alojzij Bolhar, Niko Kuret, Milko Matičetov, Vilko Novak in Sergij Vilfan. Leta 1972 se je inštitutu kot Sekcija za glasbeno narodopisje priključil prej samostojni Glasbenonarodopisni inštitut, ki se je ponovno osamosvojil leta 1994. Leta 1999 se je inštitutu priključil Avdiovizualni laboratorij ZRC SAZU.
O delu ISN podrobno poročajo Letopisi SAZU, razvoj inštituta do leta 1971 pa je ob njegovi 25-letnici opisal Niko Kuret v treh člankih: Komisija (1947 - 1951) in Inštitut za slovensko narodopisje SAZU (od 1951), Traditiones 1 (1972), Traditiones 2 (1973) in Traditiones 3 (1974). Dejavnost ISN do leta 2001 je predstavljena v Traditiones 30 (2001).